[ Pobierz całość w formacie PDF ]
Mihov je odgrnil zagrinjalo popolnoma, iz noãi se je
ble0 ãalo dvoje vrst razsvetljenih oken, ãasih se je prika-
zal kdo ob oknu, na pragu, ãul se je Ïvenket kozarcev,
razloãevalo se je celo, ãe je kdo vzkliknil, ãe se je omiz-
je zagrohotalo. Mihov se je zdrznil spoznal je iz ne-
jasnega 0 uma krojaãev glas in sli0 al je svoje ime.
âevljar se je ozrl nanj in se je nasmehnil.
»Ali si ga sli0 al?«
Kakor sluãajno je iztegnil roko po mizi in se je dotek-
nil noÏa, ki je leÏal na prtu. Mihova je izpreletelo, kri mu
je izginila iz lic in vstal je naglo.
»Grem samo malo pogledat & rad bi ga videl & «
»Le pojdi in dobro opravi!« je odgovoril ãevljar; mir-
no je gledal za njim.
87
NA KLANCU
BESeDA
Mihovu so se opletale noge; ko je stopil na prag in je
zaãutil hladni noãni zrak, bi se bil skoro prevrnil. ·el je
poãasi, omahovaje, preko trga in naravnost proti hi0 i, ki
je stala pred njim velika, ponosna, vsa razsvetljena. Go-
voril je sam s sabo: »Nisi ãakal zastonj, prijatelj dragi & «
Toda mislil ni niãesar, odloãnost je bila samo zunanja,
vroãina je izginila iz teÏke, utrujene glave in oãi so gle-
dale motno, zaspano.
Stopil je na prag Ïarka svetloba ga je zaskelela v
oãi.
»E, kam pa ti, Mihov, saj si pijan!« se mu je zasmejal
v obraz debel 0 tacunar, ki je bil pri0 el iz gostilnice in si
je brisal potno ãelo.
Mihov ni odgovoril, ozrl se je komaj nanj in je 0 el
dalje, omahovaje, skljuãen, napol Ïe v spanju in muãnih,
nerazloãnih sanjah. Pri0 el je v prvo sobo, iskal je s topi-
mi, poluzatisnjenimi oãmi in ga ni na0 el: tam so sedeli
sami kmetje, razgovarjali so se hrupno, nekateri so kar-
tali, zapazil ga ni nihãe. V drugi sobi, rdeãe poslikani in
elegantno opravljeni, je bila zbrana gospoda. Mihov je
postal na pragu, pred rdeãim zastorom. Komaj je pre-
meril omizje s pisanim pogledom, je ugledal ob oknu
tolsti, potni krojaãev obraz. Ali v tistem trenotku, ko so
se vsi ozrli nanj, ga je ob0 lo nekaj ãudnega. Odkril se je
dostojno, priklonil se in se nasmehljal.
88
NA KLANCU
BESeDA
»Gospoda!« je izpregovoril z visokim, hre0 ãeãim,
jecljajoãim glasom.
Hrupen smeh mu je bu0 nil naproti, krojaã je prijel ko-
zarec in se je sklonil preko mize.
»Pijan si, Mihov, na pij, to je bolj0 a kapljica!« Mi-
hov se je nekoliko osvestil, 0 inilo mu je preko misli,
ãemu je pri0 el in kaj ima storiti. Stopil je k mizi, prijel je
kozarec ter ga zaluãil krojaãu v obraz; zamahnil je tako
krepko, da je padel z vsem Ïivotom na mizo ter si omo-
ãil roke in obleko z vinom. Krojaã je stal za mizo trepe-
tajoã in prepaden; obledel je in smeh mu je izginil z ust-
nic. Vino se mu je razlilo po vsem obrazu, po ovratniku
in kravati, kozarec ga je bil zadel nad ãelom in tenák
curek krvi mu je curljal po levem licu. DruÏba je planila,
nekateri so stopili h krojaãu, zdravnik mu je moãil rano.
Mihovu se je zdelo, da so ga tepli in suvali, ko so ga
potisnili na cesto, toda ãutil ni niãesar. V tistem hipu, ko
je videl pred sabo obledeli krojaãev obraz in kri, ki je
curljala po licu dol in kapala na ramo, se je iztreznil po-
polnoma. ·el je domov s hitrimi koraki, skoro tekel je in
pot se mu je zdela zelo dolga &
Doma se je 0 e svetilo okno, Francka je sedela za mizo.
Njene oãi so bile rdeãe obrobljene, jokala je dolgo. Ko so
se duri odprle in ga je ugledala na pragu, bledega, sklju-
ãenega, lica nagubana, od boleãine spaãena, in oãi pla0 -
89
NA KLANCU
BESeDA
ne, kakor proseãe milosti in soãutja, je vstala hitro in
stopila k njemu.
»Goljufal sem te, Francka, oprosti mi & Bog ti daj sre-
ão & jaz ne morem veã & «
Izpustil je njeno roko in je hotel oditi.
»Kam misli0 , Tone?«
»Pusti me, Francka & oprosti mi!«
Jecljal je, ob0 la ga je slabost po vsem Ïivotu in drÏal se
je za duri, da bi se ne zgrudil.
Francka ga je prijela trdo za roko, zaklenila je duri,
vzela mu je klobuk z glave in ga je povedla k postelji ka-
kor otroka &
Ob tem veãeru se je izpremenilo Ïivljenje med njima
ob tistem trenotku, ko se je zdelo njej sami, da pelje
k postelji slabotnega, pla0 nega, pomoãi potrebnega
otroka. Zaãutila je, da ji je leglo na ramena strahovito,
teÏko breme, ki ji je potisnilo Ïivot skoro do tal, zaãuti-
la se je mater in varuha in ta ãut je bil sladak in stra0 án
obenem.
Mihov je legel in je zaspal takoj, Francka je kleãala
vso noã ob postelji, ãelo naslonjeno na sklenjene roke.
*
Stanovanje Mihovih je bilo lepo opravljeno in prostor-
no: velika soba, ki je bila obenem delavnica; na steni,
durim nasproti visoko ogledalo v pozlaãenem okvirju,
90
NA KLANCU
BESeDA
svete podobe na stenah, v kotu ogromna peã iz zelene
lonãevine, blizu peãi dvoje visoko postlanih, belo po-
grnjenih postelj, na oknih cvetice. V izbi, ki je bila niÏ-
ja od sobe in je imela samo eno okno, je leÏal Mihov oãe,
poluslep starec, ki Ïe dve leti ni veã stopil na noge. Zad-
nje ãase je bil ãemeren in siten, stokal je neprestano in
ãe je zaklical in ni bilo nikogar v izbo, je ihtel in jokal,
kakor nadloÏen otrok. »Pozabili ste name, ker vas ne
morem veã rediti; zakopljite me Ïivega, da bo konec!«
Francka je imela veliko opravila z njim in on jo je ljubil.
Zaupal je naposled vanjo kakor v mater, ãisto po otro0 -
ko. Zdelo se mu je naravno, da mu je izpolnila vsako
Ïeljo ãudno Ïeljo bolnika in silen udarec je bil zanj,
[ Pobierz całość w formacie PDF ]