[ Pobierz całość w formacie PDF ]
Saj meni ni za drugo, je ta preudarno govoril. Spo-
znajmo samo, da je vsak dar samostanu res v na0 du0 ni
prid in da je samostan, kakr0 en se bo zidal, tudi asna
potreba za na0 o deelo.
188
BELI MENIHI
BESeDA
XIV.
eerna zarja je e dogorevala, doline so temnele in
Vnekatere zvezde so e blestele, ko so Vi0 enjski 0 li
domov. Majnhalm bi bil lahko pel, tako je bil dobre vo-
lje. Hoj, Urhu jo je unesel isto poceni, Trlepa je poil,
da bo pomnil, in spoznal je, kako se je prikupil lepi go-
spodini Zofiji in njenemu oetu.
O ti praznoglavi Urh ! se je tiho nasmehnil in po
vratu potepljal konja, ki se je konjsko pla0 il.
Da, mislil je, da kaznuje, pa nehote poveliuje ... !
Hoj, 0 e deset kmetij, ne samo tistih treh, bi rad dal za
sladki smehljaj Zofijinega obrazka ... ! Od hrepene-
nja in navdu0 enja je vzdihnil in dvignil oi.
Zvezde so se hitreje priigale, bledi krajec meseca je
visel med njimi in veerni hlad je vzdihoma posnemal
vi0 ino med Kravjekom in Vi0 njo goro.
Ema je sli0 ala bratov vzdih in se je smehljala, ko je
zaljubljeno gledal v zvezde in mesec.
Oh, e bi bilo mogoe ... ! je vzdihnila tudi ona in
s srcem videla prijateljico Zofijo, ki je ukrotila njenega
razvpitega brata.
189
BELI MENIHI
BESeDA
Oh, e bi res bilo mogoe ... ! je 0 e bolj vzdihni-
la, ker je vedela, kako tenkovesten je grof Oton in kako
dobro si bo ogledal bodoega zeta. In Majnhalm je res
tako grdo razvpit!
Otono ga je pogledala in se je zaobljubila, da bo pred
Marijinim oltarjem v Lescah tudi zanj opravila posebno
pobonost.
Jutri zarana bom 0 la na bojo pot, mu je povedala,
ko sta bila e blizu doma. ivki daj 0 e nocoj vedeti, naj
se pripravi, da bo 0 la z menoj!
Kaj zares misli0 tisto z ivko? se je zaudil, ker je e
pozabil, kaj je bil obljubil.
lovek bi mislil, da ti je dana0 nji dan dal drugih
misli, je dejala pomenljivo.
Razumel je, da ga spominja Zofije, vendar tega ni ho-
tel priznati.
Pravico imam. e bi odnehal, bi tlaani mislili, da
sem se dal ugnati.
Kaj bi dejali tlaani, se boji0 ? A kako hudo bi se za-
meril Ostrovrharju in Zofiji, na to seveda ne misli0 , kaj-
ne?
Glej, spet govori pravo prebita enska, na pravem
topori0 u ji je glava! jo je tiho obudoval.
Jutri pojdem, kakor sem rekla, in ivka z menoj, pa
je!
Mole je prikimal.
190
BELI MENIHI
BESeDA
Tudi drugo jutro, ko se je odpravila in je s seboj vze-
la ivko, se ni upal upirati; preve dobrega mu je storila
in nemara mu bo 0 e preve potrebna pri beli cvetki s
Svibnega.
Jemlji jo pod kreljut ali ne, je mrmral sam vase, ko
je gledal za ivko, ki je jezdila med Eminim sprem-
stvom, naredil pa bom po svoje!
Poklical je Somraka in mu zapovedal:
Skoi v Gaber do Trlepa in mu povej, da sem tiste tri
kmetije, ki mejijo z njegovo zemljo in ki bi jih on rad
kupil, vprio vojvoda Urha Ljubljanskega in grofa Oto-
na Ostrovrharja veraj podaril samostanu v Stini!
Somrak se je nasmehnil in priklonil.
Stoj! ga je ustavil. In naroi mu, naj na pomo sa-
mostanskim zidarjem precej po0 lje tlaane vseh vasi, ki
jim upani on, in povej, da se to delo ne bo raunalo za
tlako, ki so jo dolni nam!
Tudi do drugih upanov je poslal brze sle.
Naj menihi sprevidijo in ne pozabijo, da so Vi0 enj-
ski, eprav so taki in taki, res ustanovitelji in dobrotni-
ki samostana! se je smehljal svoji bahavi hinav0 ini.
In spomnil se je Trlepa in je bil 0 e bolj vesel.
Ha-ha-ha! Nekaj bi dal, e bi videl njegov obraz, ko
bo poslu0 al Somraka! O, naj le pomni, kaj se pravi, tre-
sorititi pred menoj! Pa tudi tlaani Gabrovci, rogovilei
in uporniki, naj obutijo, da so jih dobili po smrku!
191
BELI MENIHI
BESeDA
Somrak je peketal v poasnem diru.
Odkar je z menihi noeval vrh Lani0 , se je zbistril in
kakor prerodil: ni ve ni nezmerno pil, ob vsakem ko-
raku je pazil, da tudi najmanj ne bi gre0 il, in z vso du0 o
je astil Mater bojo.
Le po Materi boji bom na0 el pravo pot pokore za
svoje zavreno ivljenje! je upal.
Res, spremenil se je ves in ves.
Ko je pridirjal v bliino Stine, je opazil, da se na hrb-
cu ob cesti, kjer zdaj lepa smrekova hosta kakor zelen
0 opek ubrano 0 u0 lja sredi itnega polja, motajo neki
ljudje in merijo zemljo. Izza hrbca so prav taas pri0 li
menihi in ga spoznali.
O, Somrak! je zaklical opat Vincencij in mu zamah-
nil pozdrav. Pozdravljen! Kam pa gre0 ?
Dobre volje je bil opat Vincencij. Veselil se je zidarjev,
ki jih je vendar uakal, le stavbenika, ki je pri0 el z njimi,
ni bil vesel. Preoblasten in prebesedien mu je bil in
presvojeglav.
Prostor, ki so si ga v Stini zbrali e prvi dan in ki so
ga tako reko posvetili s prvo molitvijo v tem kraju, je
stavbenik zavrgel, e0 , da je svet nepripraven za veliki
samostan, in je potlej toliko drencal okoli njih, da so se
vdali.
Izuen je za to, utegne biti res, kar trdi. Pa zidajmo,
kjer se njemu zdi bolj pripravno!
192
BELI MENIHI
BESeDA
Morda je volja boja tako, je opat prikimal.
Tako so torej tisti dan preiskovali in merili hrbec ob
cesti.
Somrak je urno skoil s konja in ves vesel povedal, kaj
so Vi0 enjski veraj darovali samostanu in kaj danes uka-
zujejo tlaanom.
Opat in pater Herand sta stopila za delavci, pater
Konrad je postal pri Somraku in ga izpra0 eval o grajskih
bolnikih.
Oitno je, sam Bog je hotel ta samostan! je opat re-
kel. Vsak novi dobrotnik, ki se nas spomni, me potrdi
v tej misli.
Samostane in cerkve obdarovati je dolnost! je pa-
ter Herand e vedel svojo.
Boga astiti, po njegovih zapovedih iveti in skrbe-
ti za zvelianje svoje du0 e, to je dolnost, vse drugo je
dobrotnost! mu je opat prijazno ugovarjal.
Dobrotnost je zapoved ljubezni! je pater Herand
zavijal. In ve ko kdo daruje, bolje je za njegovo du0 o.
Opat ni ve ugovarjal; kar molal je.
Pod hrbcem sta se menila Somrak in pater Konrad.
Ali pride 0 e dosti menihov semkaj? je vpra0 al Som-
rak, ki je e vse povedal o grajskih bolnikih.
Po potrebi, je menih dejal. Sicer pa upamo, da se
bodo tudi domaini zaeli oprijemati samostanskega
ivljenja.
193
BELI MENIHI
BESeDA
Oh, ali bi mene sprejeli? je vpra0 al in zardel.
Pater Konrad ga je preseneen pogledal.
Tisto no vrh Lani0 sem poslu0 al va0 e molitve in
sem se isto spremenil. In e taas se mi je dala misel, da
bi pustil svet in se umaknil v samostan.
Pater Konrad je molal, ez as pa je resno rekel:
Nikar, preudari, na0 red je zelo strog!
Vem.
Ni ne ve0 ! Delo, molitev, post; poninost, pokor-
0 ina in zmernost.
Vse sem preudaril. Dosihmal sem sluil hudiu, po-
smihal bi rad Bogu.
Bogu povsod lahko slui0 .
Odkar sem se sreal z vami, nisem grdo gre0 il, se ni-
sem ve napil; za opravilo, ki mi ga nalaga sluba na
takem gradu, pa tudi nisem ve.
[ Pobierz całość w formacie PDF ]